Seveda po visokem sledi še nizki, tako, da po 14 dnevih (ki sva jih porabila, da sva uredila stvari okoli hiše in po hiši, ter da Tjaša s Petro zaključila projekt igre za ljudi z demenco) nadaljujeva pot. Sprva sva mislila nadaljevati v ponedeljek popoldne toda ponovno se je zgodilo to kar se ponavadi dogaja.

Z bližanjem ure odhoda se opravila bolj in bolj koncentrirajo, od trenutka, ko začneš razmišljati o odhodu vse do dejanskega odhoda. Ne morem verjeti koliko stvari takrat zrihtaš v kratkem času. No tokrat se nama ni mudilo tako, da sva odšla nazaj Bohinj, kjer sva zaključila zadnjo etapo visokega štarta.

V sredo ob 6h sva pa le štartala z Viča po celonočnem, rihranju stvari in pakiranju. 😁 Juhuhu. Sledi spanec na Jereki in planiranje za naprej, idej je veliko, toda na koncu se odločiva za kolesarski krog po Julicih. Prepakirava, se zmeniva za kolesa(hvala Rok in Maruša - Sport4fun), organizirava spanje in kupiva novo spalko. Sledi še družabni večer z Marušo in Rokom, tako da je bilo ponovno bolj malo spanca.

V četrtek, 8.10. malo pred deseto štartava z Bohinjske Bistrice, ki je bila še v megli toda pri Jereki naju že greje sonce. Zaženeva se v breg proti Pokljuki, čez Podjelje vendar s kolesi na električni pogon je to pravi užitek, saj z več stopenjsko pomočjo reguliraš svoj napor. Ravno sva se ogrela in že se odpre pogled proti zasneženim goram julicev in karavank. Spustiva se v dolino reke Radovne, kjer pomalcava. Vso pot naju prehitevajo of road vozila z nemškimi registracijami. Dan je res čudovit, saj na poti proti Kranjski Gori uživava v razgledih na Krmo, Kot, Vrata in Špikovo skupino. Ustaviva se v Lačnem Kekcu, kjer se okrepčava in dolijeva malo elektrike v baterije najinih koles, saj je plan, da osvojiva še Vršič. Hvala Matic, prišla nama je še kako prav. Saj mi je kljub temu malo pred vrhom zmanjkalo baterije in je bilo potrebno to opraviti na star način, kot bi vozil z zavoro. Tjaša me skuša šlepati toda sem prej na vrhu. Riti naju že bolita, tako, da stalno iščeva dober položaj. Uživava v razgledu in sledi spust s parimi postanki, da shladiva zavore in občudujeva naravo. Ker sva dovolj zgodna se odločiva še za obisk izvira Soče. Ki pa je kar v klanec od križišča, ki vodi v zadnjo Trento in moram kar pritiskati na pedala vendar na mojo srečo je v Tjašini bateriji še nekaj energije, tako, da me pošlepa čez najstrmejše dele. Tam ob bučanju Soče recitiram Gregorčičevo pesnitev reki na čast. Si skuhava večerjo in hitro odpeljeva proti turistični kmetiji pri Plajerju, saj se že večeri. V temi prispeva na cilj, takoj nama gospa pokaže kje bova spala. Pred spanjem spoznava cimre iz Nemčije malo podebatiramo, ker smo vsi utrujeni hitro zaspimo.

9.10. Zjutraj se zbudiva prerojena in nova spalka jlse je obnesla, saj je bilo zunaj okoli nule, vendar naju ni zeblo. Naro se odpraviva na zajtrk in vmes opazujeva okoliške vršace ki juh je že obsijalo sonce. Tam preverim klop na kaj sem se vsedel, potipam po riti če mi je kaj padlo v hlače med tem, ko sem se napravljal. Ugotovil sem, da je le otečena rit, občutek je bil kot da sem se usedel na teniško žogico, tako da vsem priporočam uporabo kolesarskih hlač in torb. Naju čakajo doma, saj nisva računala, da bova začela s kolesarjenjem. Ko se podava naprej sem pričakoval težji začetek, vendar je sledil spust vse do Žage in bolečine v sednici niti nisem opazil. V Kobaridu se ustaviva, da se malo okrepčava in počijeva ter nadaljujeva po levem bregu Soče vse do Zatolmina. Tam se peljeva mimo apartmajev Rink in ravno ko delava selfija naju ogovori gospa. Ji razložim, da se slikava zato ker smo soprimkarji. Naju povabi v stanovanje, kjer se zagovorimo in ugotavljamo družinske vezi. Nismo našli kaj konkretnega, le da oni prihajajo iz Grahovega v Baški grapi, jaz sem pa vedel da je bil moj dedi iz okolice Žirov. Rinkov ni veliko, toda so bili veseli, ko smo dobili Tjašo pod naše okrilje. Jožica in Zdravko sta nama dala še nekaj nasvetov za dolgo zakonsko življenje, saj sta lani praznovala zlato poroko.

Po tem sva se odpeljala naprej, kratek postanek narediva na začetku Baške grape pri Dicovi vodi. V Koritnici se odločiva, da izprazniva baterijo z naskokom na Rut, dobrih 300 višincev in nekaj malega zaloge elektrike na mojem kolesu hitro poidejo tako, da mi Tjaša ponovno pomaga čez najstrmejše dele. Vendar je bilo vredno, saj je v središču 'Tirolske' vasi več stoletna mogočna Lipa. Sledi spust in že sva v okrepčevalnici Brišar, kjer ugotoviva, da se naslednji vlak ne ustavlja v Grahovem. Malce dopolniva naročilo in uživava v dobri hrani in fajn postrežbi v kraju kjer so snemali prvi slovenski film, ki je? Drug vlak ujameva vendar imava nekaj izzivov, da spraviva kolesi in čez vrata gomoljke. Odpeljemo in že sva v Bohinjski Bistrici. Oddava kolesi in z Lucijo in Matevžom na Jereki še malo debatiramo, midva vmas spakirava za pohod in greva v mižule mažule.